Ne kruha, denarja in iger mi dajte!

Že prav, že prav, kriza visi na vsakem vogalu, pa jo obdelajmo še na moj način. Ker hočem pri vsakem loncu najti dno, sem se zakadila tudi v to neskončno zgodbo o denarju.
Da že vendarle sama enkrat raziščem, česar ekonomisti, politiki, poslovneži, bankirji in vsi ostali denarja vešči pomembneži … nočejo vedeti …

Pri svojem iskanju sem se zapodila v številne prispevke sodobnih denarnih gurujev, tistih, katerih tečaji so vredni več 1000 evrov, če kupiš danes, pa te stanejo samo 1 kavico na dan do konca tvojega življenja ... no, nisem vsega pobrala od tam, nekaj pa že … v vsaki spletki je nekaj resnice, pravijo …

Sem pa v svoji raziskavi res izluščila nekaj, kar se mi zdi popolnoma kmečko logično.
Beri: po moje logično.

Včasih smo imeli blagovno menjavo, po principu: jaz tebi ovco, ti meni lonec.

Iz nekega razloga, ali je bilo to zato, ker so ljudje začeli potovati in niso mogli vzeti s seboj toliko robe, ali pa zato, ker nekdo ni imel nič takega, kar bi lahko ponudil drugemu v zameno, so si izmislili denar. Afričani seveda školjke kavri, pri nas so imeli cekine itd.

In potem so trgovali z denarjem, dokler niso nastali čeki, bančni računi, banke, kreditne kartice, virtualne banke, banke, ki za tiskanje denarja niso več potrebovale ustrezne količine v zlatu in … stanje, kakršno je pač danes.

Ampak, ker je človeška psiha eden najmanj raziskanih pojavov na svetu – uradnega zdravila za zlomljeno srce, ki bi delovalo v petih minutah in ne vključuje pištole, vrvi ali sekire, v vseh teh tisočletjih še niso uspeli izumiti, in tudi recepta za obogateti čez noč BREZ TRUDA ne, smo v vsem tem pozabili, da je naša psiha ostala na ravni antike.

Naši možgani še vedno delujejo na principu nečesa oprijemljivega: če imam lonec, ga lahko zamenjam za ovco, če imam 30 školjk, jih lahko zamenjam za žakelj pšenice itd.

In danes? Danes imamo neke številke na računu, ki se stalno spreminjajo (odtegljaji, provizije, vodenje računa, obresti itd.), v denarnici pa samo še kartice, in le še redko denar, ki bi ga lahko fizično prijeli v roke. Imamo še celo denar, ki ga sploh nimamo - pravimo mu kredit ali posojilo od prijatelja, ki to kmalu ni več.

Menim, da smo ljudje današnjega časa izgubili občutek, kaj pomeni imeti denar in upravljati z njim. Če ne vem, koliko imam vsak trenutek v mošnjičku (beri: na računu), kako naj vem, koliko lahko zapravim? Nikoli ne veš, kdaj ti bo že nakazana tista plača in stalno gledanje na elektronski vpogled v transakcijski račun je tako naporno, da se tega človek hitro naveliča.
Sem poskusila in zdržala cel teden, potem pa sem šla raje na irsko kavo.

Skratka, sodobna družba izobilja je nastala tudi zato, ker smo izgubili stik s fizičnim denarjem, ker nimamo fizičnega pregleda nad njim.

 

Kako torej hitro priti do več denarja?

Prijateljica Una mi je povedala recept, ki je večen, kot so večne modrosti tega sveta in deluje vedno, v krizi, ne-krizi, kadarkoli:

Univerzalni zakon o denarju pravi: ali delaj več, ali pa porabi manj. Druge variante ni!

Za kredite pa velja: delaj več in porabi manj, drugič pa bolje premisli, ali se ti res izplača.

Ali ni bolje, da stisneš zobe za 3 leta in odplačaš tisto neumnost, ki si si jo naprtil, kot da izgubiš prevozno sredstvo, morda celo stanovanje? Koliko so vredna 3 leta v primerjavi z ostalih 77, ki ti še ostanejo? Ali je res treba prav jutri kupiti najnovejšo zapestno uro, ki ti zjutraj da poljubček in ti želi prelep dan?

Velika ovira pri napredku in pridobivanju denarja na zgoraj omenjeni (edini zveličavni) način sta PRITOŽEVANJE in JAMRANJE. To je klicanje negativne energije nadse in nad svoje delo.

Una mi je rekla: »Mi sploh ne potrebujemo drugih, da bi nam delali črno magijo, delamo si jo v največji meri kar sami na sebi. S tem, ko govorimo grdo o svoji službi (če jo imamo), o svojem delodajalcu (če ga imamo), o svoji državi (če jo imamo). Ne gre za to, da bi morali biti zaradi hvaležnosti za to, kar imamo, tudi zadovoljni s toliko, kot imamo. Moramo si želeti več, ampak nekje je treba začeti in namesto, da rečeš: ,Ta služba je zanič‘ (posledično delaš slabše, manj, na koncu pa zboliš in si po možnosti odpuščen), je bolje, da rečeš: ,Ta služba mi trenutno nudi preživetje in zato sem hvaležna, da jo imam, ampak potrebujem več‘ (posledično delaš bolje, več in imaš odprte oči za nove priložnosti, morda te celo prerazporedijo na boljše delovno mesto).«

Da, tudi v krizi te lahko razporedijo na boljše delovno mesto. Še posebej v krizi, ker pametni delodajalci dobro vedo, da jih bodo iz tega rešili le dobri in sposobni kadri. Zato naj bodo za svoje kadre hvaležni tudi oni, ker drugače se bodo dobri kadri odpravili h konkurenci. Tega pa zagotovo nočejo.

In vi? Kakšni so vaši zaključki glede denarja? Napišite spodaj, seveda pod psevdonimom.

 

Ne zaspi na lovorikah pred večerom

Nekaj sem o nedokončanih projektih že pisala v predzadnjem prispevku tega čudovitega bloga z naslovom Če želiš imeti pospravljeno podstreho, najprej pomedi pred svojim pragom, zdaj pa moram nadaljevati.

 

Zadnjič je do mene pristopila Una, moja prijateljica, in me oštela. Rekla je, da je

zelo neodgovorno od mene, da obljubim članek, potem pa ga ne napišem.

V zadnjem prispevku sem namreč obljubila, da bom napisala, kako si pomagamo, kadar imamo v glavi zmedo in neurejene misli in zakaj svečenikom pospravljanje ni izpod časti.

 

Saj bi ga napisala, pa je imela moja zlata ribica prehlad, soseda si je zlomila noht, pa še sneg je padal celo zimo. V takih okoliščinah človek pač težko dela. In zato članka ni bilo. In jaz nisem nič kriva.

 

Una me je posedla pred računalnik in zabičala, da končam začeto, drugače članek nikoli ne bo napisan, pa tudi drugih člankov ne bom mogla več redno pisati in boste, moji zvesti bralci, prikrajšani za koristne nasvete, ki bi vam lahko morda malce olajšali življenje. Blog pa lahko celo zamre.

Poleg tega pa, če si take sorte zlomek, kot je recimo nek abiku, lahko od nedokončanih projektov in zavlačevanja postaneš odvisen, celo bolj, kot od čokolade. Mogoče jo bom kdaj povprašala, kaj ta abiku točno pomeni, ampak trenutno se mi ne ljubi, na nek čuden način me je prijelo, da bi nemudoma napisala spodnji prispevek. Ta Una je res malo čudna, ob njej človek prav dobi voljo do dela in akcije. Ona pravi, da zato, ker je iniciirana v Oguna, … karkoli že to pomeni.

 

Zatorej tukaj končujem začeto:

Domače pomagalije 2. del:
Nekaj domačih idej za očistiti svoj um miselne nesnage

 

1. Za tiste, ki imate raje bolj poznane zadeve:

15 minut meditacije z gledanjem v prazno, najbolje kar v belo steno.

 

2. Za tiste, ki se vam zdi prva točka preveč dolgočasna:

a) Voda naj bo deževnica, stopljen sneg ali iz reke, jezera ali morja, pa boste prihranili nekaj centov, mora pa biti čista. Če se odpravite po takšno vodo, bo to že del samo-terapije.

Če se vam ne ljubi, pa lahko vzamete tudi tisto iz pipe ali plastenke.

b) Potem to vodo zlijete v belo skledo (lahko je za juho, solato, pasja skleda, mačja skleda, skleda za sadje, ni pomembno, pomembno je le, da je bela in da po možnosti ni ravno plastična).

c) In potem gledate nekaj časa v to vodo v skledi. Natančneje, dokler ne začutite, da ste se umirili.

 

Jaz sem preskusila to drugo metodo in mi je zelo všeč. Še najlepše mi je bilo, ko sem uporabila svojo kreativno žilico in namesto vode v skledo položila nekaj snega, ter ga opazovala, kako se topi – to je pravi balzam in krepčilni eliksir za »zmešano glavo«, v kateri brenči nešteto notranjih glasov!

 

 

O svečenikih in pospravljanju

… pa ne vem veliko in sploh ne vem več, zakaj sem o tem hotela pisati …

Menda radi pospravljajo zato, ker je zanje zelo pomembno, da so ves čas stabilni in da imajo zelo urejen in umirjen um. Če je okolje urejeno in brez kaosa, potem tudi najdejo vse, kar potrebujejo za svoje delo in ne izgubljajo časa ter energije z iskanjem tistega, kar v danem trenutku potrebujejo, zato je delo veliko bolj učinkovito.

 

Nek svečenik je rekel: svečenik, vedno dela z energijo reda, discipline in organizacije - Ešujem, ne more mimo te energije, saj je prenašalec sporočil in vedno je prvi, to energijo svečenik časti tudi na tak način, da si organizira in uredi vse, kar počne. Ljudje moramo začeti urejati stvari na fizičnem nivoju, da se potem zadeve pokažejo tudi na drugih nivojih. Ker je ljudem fizični svet bližji kot nesnovni. In dober svečenik zna obvladovati tako fizične kot tudi nefizične ravni v življenju.

Oriše tako častimo tudi s svojim vedenjem. Nekatere oriše zapovedujejo, kako naj se človek obnaša in če želi častiti določene oriše, je dobro, če jih časti tudi z vedenjem, ki je skladno z njihovimi kvalitetami.

 

No, pa sem naredila malo raziskavico in našla tele oriše, ki se jih časti s pospravljanjem:
s pospravljanjem tako častiš še Obatalaja (je sicer bog čistosti, ampak, saj, čistoča in čistost sta tako in tako eno in isto, sploh pa, če človek hoče imeti belo obleko belo še nekaj časa, mora pač hoditi po čistem), Oge (častilec mora biti organiziran v vsem, kar počne), Gelede (kadar pospravimo, s tem naredimo nekaj, kar je treba narediti – to pa simbolično pomeni, da je človek zanesljiv) itd.

 

Tukaj pa se jaz zataknem, očitno nisem naslova zastavila povsem pravilno. Opazila sem, da omenjajo red in organizacijo, ne pa tudi čistoče. Torej sta to dve različni zadevi (jaz sem vedno menila, da je to ista stvar). Organiziran si, kadar lahko nekaj najdeš v trenutku, ko to potrebuješ. Čistoča pa ima več opraviti z zdravjem. Če ni prahu (mrtva koža, zemlja iz čevljev in trdni delci iz zraka, cvetni prah, saharski pesek, kadar piha ugodna smer vetra, odmrli lasje, dlake hišnih ljubljenčkov, drobtine od večerje pred televizorjem, dom za pršice, bolhe in drugo miniaturno življe itd.) in postane hrane vse naokrog, potem človek ni toliko utrujen, torej tudi to pripomore k večji učinkovitosti posameznika, zato vendarle organiziranost in čistoča hodita z roko v roki.

 

Skratka, da povzamem po svoje:
svečenikova naloga je, da pomaga urediti življenja in zmedo pri ljudeh, zato mora najprej pospraviti pred svojim pragom, saj pravijo, da »damo lahko le tisto, kar imamo,« zato mora biti 100-odstotno ok, se pravi, da mora točno vedeti, kje ima kaj in hkrati mora biti zdrav, saj le pri polnih močeh lahko pomaga tudi drugim. Pospravljanje pa je na nek način čaščenje energije Ešuja, ki za vse ljudi prinaša zelo pomembne kvalitete. S tem pa svečenik tudi hkrati udari dve muhi na en mah, zadeva je pospravljena, poleg tega pa še časti zgoraj omenjene oriše.

Fizični vidik je enako pomemben kot duhovni, saj tudi svečenik čisti klienta na fizični ravni, da ta lahko doseže izboljšave in rešitve težav na energijski, psihični ravni ali kjer že pač.

 

Da ne bom preveč filozofska, kdo si upa napisati, katero od zgornjih pomagalij je preizkusil in kako je delovala nanj?

 

Obdaruj in ne obremenjuj

Ta prispevek sem nekje našla, gotovo vas bo zanimalo, če imate svoje prijatelje in domače tako radi, da jim ne privoščite še več navlake v njihovem življenju, saj, kot učijo že Kitajci, če imamo fizično navlako doma in razmetan dom, potem so tudi misli težko urejene. Vedeti je treba, da če imaš razmetano okolje okoli sebe, skuštrano in neurejeno frizuro, vse to vpliva tudi na tvoj um in misli. Ampak več o tem malo kasneje.

   Fotografija: Morigenos, Tilen Genov

VROČA TEMA: OBDAROVANJE

Določena darila lahko čudežno delujejo, z določenimi pa nekomu lahko celo obremenimo življenje. Najslabše možno darilo je živo darilo – saj je usoda »za trenutek zaželenih« ljubljenčkov običajno zapečatena na cesti ali v zavetišču.

Tudi mnoga druga darila, kupljena z najboljšim namenom ali iz tekmovalnih razlogov – več, lepše, dražje – pogosto končajo v pozabi, zaradi svoje minljivosti pa v smeteh.

Ali kdaj pomislite, da je obdarovanec zaradi vašega darila lahko v zadregi? Zaradi alergije, ki jo ima na izdelek (volna, parfum, dišeča sveča …), zaradi svojih prepričanj (krzno, usnje …), zaradi vrednosti (ura za 2000 evrov, ki jo ima obdarovanec raje doma, da je ne bi ob redni uporabi po nesreči spraskal, in še groza ga je, ker si ne more privoščiti, da bi vrnil v enaki meri).

 

Kaj pa lahko osreči več ljudi hkrati – kupca, prejemnika darila in prejemnika dobrobiti darila?

  • Kako bi se počutil vaš otrok, ko bi namesto navadne igrače prejel certifikat, da je za eno leto posvojil čisto pravega, čisto svojega delfina v Slovenskem ali Hrvaškem morju, ki bi ga šel morda poleti tudi obiskat, ali celo ogroženega čisto pravega volka v Ameriki?
  • In če bi vaša izbranka ali izbranec za valentinovo prejel posajeno drevo, namesto da mu ali ji podarimo čokolado, kljub temu, da je na dieti?
  • Kaj je bolj romantičnega od tega, da najdražji ali najdražjemu kupimo delček deževnega gozda, da bi tako ohranili naravno prvobitno okolje, ki je simbol vzdržljivosti, baze in večne rasti vajine ljubezni?
  • In ali menite, da bi se obdarovanec razveselil kosa mila boljše kakovosti, od katerega gre delež za bolne otroke ali žrtve naravnih katastrof, namesto celega kompleta kozmetičnih izdelkov, na katere je morda celo alergičen?
  • Če ste ustvarjalni, pa preprosto zavihajte rokave in sami pripravite slastno in izvirno pecivo, skrivnostno čajno mešanico, doma izdelano kremo ali milo, ki ga še lepo okrasite.

 

Pobrskajte po spletu (namig: vpišite npr. »posvojite«) in morda boste presenečeni, koliko izvirnih in koristnih stvari lahko podarimo, obdarovancu pa privabimo na ustnice najbolj iskren nasmeh, kar smo jih kdaj videli. Si upate poskusiti?

 

Napišite v komentarje spodaj, kakšna čudovita darila ste našli, ko ste iskali »koristna darila«, ali pa napišite, kaj boste vi poklonili svojim najdražjim.

 

Namig: budno spremljajte moj blog še naprej, v kratkem vam povem, kaj lahko naredimo, da bomo imeli manj zmešnjave v glavi, in zakaj marsikaterim svečenikom pospravljaje ni izpod časti.

 

Če želiš imeti pospravljeno podstreho, najprej pomedi pred svojim pragom

Ali ste vedeli, da obstaja več vrst navlake?

Jaz sem pomislila samo na fizično navlako, saj veste, takšno:

  • ki nam na policah nabira prah,
  • izdelke, ki smo jih dobili za darilo in jih nimamo za kaj imeti,

ali smo jih kupili ob kakšni super ugodni akcijski ponudbi in jih nikoli ne uporabljamo,

  • premajhna oblačila za tiste dni, ko bomo končno že enkrat shujšali, čeprav tak dan nikoli ne pride ... sploh pa ne po tem čarobnem tridesetem rojstnem dnevu ...
  • pa gotovo imate doma še kakšne stare kasete in videokasete? Tiste za walkman? Jaz imam in kasete in walkman – celo tistega, ki ne dela že 20 let, ampak je bil prvi walkman, ki sem ga imela in se težko ločim od njega, saj mi je drag spomin – mogoče bo pa še kdaj prav prišel, pa kaj, če sodobna tehnologija napreduje dobesedno vsak dan ...

In kaj spada pod papirje?

  • meniji restavracij za hitro dostavo, ki so zaprte že 3 leta,
  • stara poročila in članki, ki smo si jih shranili, da jih bomo nekoč prebrali, vmes pa so že trikrat zastareli,
  • pretečeni darilni in promocijski boni ter zapadli kupončki s popusti,
  • računi izpred 10 let, čeprav so neuporabni že lanski,
  • stara navodila za uporabo naprav, ki jih sploh nimamo več …

 

Kaj pa kraljuje v vašem računalniku?

  • vam zveni znana oznaka za Posreduj v naslovni vrstici vaše e-pošte Fwd?

Ja, to so vsi tisti vici in virtualne snežene kepe, newsletterji, na katere smo se šlampasto prijavili samo zato, ker smo od prijateljice dobili vabilo za nagradno igro,

e-sporočila za 10 let nesreče, če ne pošlješ petdesetim prijateljem, še preden prebereš sporočilo do konca, čudovite slike pregrešnih velikosti, ki se nam ob gledanju naložijo na računalnik v začasno mapo, mi pa se sprašujemo, zakaj je naš računalnik tako počasen ...

  • Cel kup programov in dokumentov na namizju in tudi drugod po računalniku, ki jih sploh ne potrebujemo ali jih ne potrebujemo več.

Moja prijateljica Una mi je pravila, da je najbolj destruktiven spodnji tip nesnage:

Mentalna ali umska navlaka.

Ker nisem vedela, kaj to je, mi je seveda potrpežljivo razložila – nekaj je pri tem sicer mrmrala, da ima Ešuja in kako to zanjo sploh ni problem, da mi 1000-krat razloži eno in isto – ampak nisem poslušala, saj me je zanimalo že vendar, kakšna navlaka je lahko bolj uničujoča od posušenega bananinega olupka na delovni mizi, kar se mi zdi še posebej odvratno in nezaslišano in bi glodanje banane ob računalniku zakonsko prepovedala!

 

In tole je povedala:

  • se spomniš, ko se nisi hotela eno leto pogovarjati z mano, ker sem te pustila čakati dve uri na tistem dežju? To res ni bilo lepo od mene, ampak, ali je bilo vredno kuhati mulo? Poglej, koliko novega se lahko zdaj naučiš od mene.
  • tvoja mama je ljubosumna na sosedo, ker ji pelargonije lepše uspevajo kot njej, poleg tega pa, soseda - »pokvarjenka goljufiva«, še več zasluži,
  • pomisli še na tistega kolega, zaradi katerega si jezno odkorakala iz službe po samo 10 dnevih dela, ker se je ves čas samo pritoževal in kritiziral, kaj vse je narobe, pri tem pa ni ponudil prav nobene rešitve,
  • in ko tvoja teta pride na obisk ter ves čas samo jamra, kako je življenje grozno in kako se nič ne da in kako njej nič ne uspeva, in kako nobena rešitev ni prava zanjo,
  • in kako globoko žalostna in zaprepadena je tvoja babica, ker je mož prevaral taisto sosedo, na katero je ljubosumna tvoja mama,
  • obrekovanje in širjenje nepreverjenih govoric od drugih, ki jih sploh ni poleg (govorcu in poslušalcu odžira energijo, kot sesalec za prah),
  • eden najhujših pa so nedokončani projekti. To so stvari, ki smo se jih lotili nekoč, pa nikoli dokončali, iz katerega koli razloga že pač, zdaj pa nas neprestano grizejo in opominjajo nase.


Menda ji je njena svečenica Ifa rekla:

»Nedokončani projekti so zelo trdovratna zadeva. Spomni se pregovora: 'Navada je železna srajca.' To pomeni, da česar se navadimo, se zelo težko znebimo. Če pustiš že dva projekta nedokončana, ustvariš energijo nedokončanosti, ki se samo še širi in širi in širi. Kmalu pristaneš v začaranem krogu in potrebuješ veliko več napora, da ponovno izplavaš iz njega. Potem pa se čudiš, zakaj ti v življenju nobena stvar ne uspe.«

 

Kaj je projekt?

To je vse, česar se lotiš. Pa če je to pisanje članka, velika čistilna akcija stanovanja, ki jo načrtuješ za konec tedna, ali pa tisti šopek origami rož, ki si ga začela delati za polepšanje dnevne sobe že lansko leto. Projekti so tudi razni tečaji, ki jih prekinemo, še preden se zaključijo.

Torej, dragi bralci, hop za računalnik in mi v komentarje spodaj napišite, kakšno navlako pa imate vi okoli sebe, ali kateri nedokončani projekt vam greni življenje – seveda, če si upate.

Ker je praznični čas pred vrati, bom prihodnji teden pisala o tem, kaj podariti, da prijateljem ne boste povzročili še več navlake, kot je že imajo.

 

Domače pomagalije

Povedali so mi, da zdravilo za trmo ni z macolo po glavi, kot sem omenila v prispevku Ali je z glavo skozi zid lahko bob ob steno?. Prav nasprotno, to je še dodatno olje na ogenj.

Prijateljica Una, ki je menda iniciirana v Egbe - duhovno bratovščino, je rekla, da je najslabše, če se na trmuljo še dereš in mu/ji žugaš s pestmi. Saj tako in tako nič ne sliši.

Naštela mi je nekaj domačih prijemov:

Ob zmerni trmoglavosti – pogovor:

1.) Ob zmerni trmi osebi iskreno povej, da jo imaš rad. (Brez osladnosti!)

2.) Besedo »Moraš« izbriši iz svojega besedišča in jo zamenjaj z

»Kaj pa če bi poskusil/-a ...?«

3.) Če ti je predlog 2 predolg in prenaporen, glej nasvet za srednjo trmoglavost in ga najprej uporabi na sebi!

Ob srednji trmoglavosti – zrezek:

Ja, svinjski zrezek. Pa ne v glavo, temveč v želodec! Svinjina mehča trde glave.

Različica za vegetarijance in druge ljubitelje lepo dišečega šavja: kokosov oreh naluknjamo, ga dvignemo nad glavo in pustimo, da nam oziroma trmežu, steče po glavi – je dobro tudi za lase in kožo!

Različica za reveže, ljubitelje minimalizma in tiste, ki ne komplicirajo: umij glavo pod hladno vodo. Lahko tudi večkrat na dan!

Ob hudi trmoglavosti – naredi žur!

... no, ali pa večerjo/kosilo/zajtrk za štiri ali več. Skratka, nahrani več ljudi z namenom, da se pomiri tvoja, ali pač sosedova trma. Malo hrane daj na krožniček in pod drevo: neuradno, da zamenjaš hrano s trmo, uradno pa: »Še za živalice zunaj, mama, saj bom čez tri dni pospravila, obljubim ...«

Hm, me prav zanima, če je Una zato zadnjič vabila na piknik z naslovom »Pozdrav poletju«. Pa menda ja ne zaradi moje trme! Sem ji kar precej časa javkala, da me je presekalo v križu ... kmalu po »fešti« sem se nekega jutra zbudila, odločila in po hitrem postopku dobila termin za masažo ... Mimogrede, kako božansko je bilo tam, si lahko preberete in ogledate v septembrski številki revije Oriša.

O gospodični

Imam 30 let in živim pri starših. Sem popolnoma samostojna, mama mi samo pere perilo, k njej hodim na kosilo, pogosto pa pri meni tudi posesa ... Službe menjam kot spodnje perilo, saj imam smolo s šefi, vedno mene najdejo, da me maltretirajo! In meni res ne bo nihče ukazoval! Sploh pa se mi je takoj po končani diplomi izmuznila moja sanjska služba, še zdaj ne vem zakaj, saj me je mama po telefonu zares dobro predstavila ...*

*Vsakršna podobnost osebe in dogodkov Gospodične Zakaj z resničnimi je zgolj naključna. Uredništvo ne jamči za izjave in obnašanje Gdč. Zakaj.

 

Gdč. Zakaj je izmišljen lik, ki je sicer prikupen, duhovit, izjemno inteligenten in zanimiv, hkrati pa ne ločuje med tem, kar misli in kar govori, zato praviloma marsikoga užali takoj, ko odpre usta. Je nerodna v dejanjih in izražanju, trmasta, vedno ima svoj prav, hkrati pa želi, ne, zahteva odgovore, potrditve in utemeljitve za prav vsako stvar. Ponazarja vedenjski profil tako imenovanega radikalnega abikuja – osebe, ki jo okolica pogosto opisuje kot »težavno«.

 


Nova številka revije Oriša - Dvojna izdaja

Junij 2017
 

Naročite se!

Oglasna sporočila